Heli

Ratatatata je prihrumela
izza gore nenavadna ptica.
Kakor da bi sama razumela
src dveh mladih, vnemajočih, klica. 

Po bližini, po ljubezni, strasti,

izletu v gore, na koncert, na morje. 

Nista vedela, da sta se znašla v pasti,

ko sta želela ptici veter krasti.

Nesel ju je veter ptice

iz primorske, vse do veselice.

Ko sta se končno spravila plesati,

sta si naposled upala priznati,

da je veter ptice razplamtel

ta ogenj, ki se je vnel takrat,

ko skupaj s ptico sta hotela

proti nebu, in visoko poletela. 

Zdaj gorita z vso silo;

vroče, divje, in uničujoče. 

Veter veje, kamor hoče

in ta ogenj s sabo bo vzel. 

In če je gorivo samo kos premoga,

ali pa cel afriški pragozd;

nafte celega sveta zaloga - 

Ne obžalujeta, da ogenj se je vnel,

Saj jima, vsaj nekaj časa,

dokler jima bo skupna trasa

na življenjski poti, bo samotni srci grel.

The beacons are lit

Poletje naju je povezalo že v maju
in začelo čarati po svoje.
Izborilo si prostore v srcih in za naju
tako nepričakovano zidati mostove.

Epska saga, ki spominja na heroje,
romajoče po antičnem svetu
kliče naju, da v dvoje najdeva vse

aforizme, katere nama da navdih, da
jih zapiševa in spraviva v stih.

Naj bogovi slišijo

 

Danes se glasba sliši drugače,
danes se jutro drugače zbudi,
danes se sreča občuti domače,
danes ni važno vse, kar boli.

Danes je dan čisto malo bolj jasen,

danes so manjše vse moje skrbi.

Četudi je danes svet še bolj glasen,

se danes svetlika mi okrog oči.

Danes še Vili drugače zapoje,

pesem mu danes prekmursko zveni.

Kaj se dogaja, da danes tako je?

Spet vidim jutri, je konec noči.