Elija.

Pošastno sopihajoč,
kot demon misli mi gredo v noč...

Zakaj v svojem svetu sploh še vztrajam,
je v vsem tem dolgčasu res kak namen?
Zakaj vsako jutro težje vstajam?
Zakaj nič pametnega ne počnem?

Zakaj zaštartal sem v drugi plan,
odločil se za zemeljski vsakdan,
Ko pa tako veliko bi lahko naredil,
Tvoji bi besedi se lahko postavil v bran?---

Tako razmišljam.
Vem, da me samo preizkušaš.

A ko nocoj se sklanjam pred teboj
ti vedi, potrebujem čudež.
"Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju."

"Jej in spi."

Elija.

Sanje so dovolj.

Kazalci se danes premikajo počasi.

Kakor da bi se zlobni škrat vsedel v uro
in tam izvajal svoje vragolije.

Čez eno uro, si rekla, da me pokličeš.
Ta ura je vsako minuto bolj daleč,
čeprav jaz odštevam sekunde.

Rad bi izvedel, kdo si.
Želim pokukat na drugo stran vrat,
ki bila so predolgo zaprta s predsodki.


Tudi iz utrganega cveta lahko nekaj zraste.
květъ je le seme, kjer začne se življenje,
Orstъ pa nam daje le Bog.

Sanje so dovolj.

Postelja, kako te ljubim

Pogovori pozno v noč. Ideja o odhodu v posteljo pade z random naslovom pesmi. Zakaj pa ne. I get to stay up and talk to her some more ... =)

Aja... pač ni sonet... dvomim, da jih bo kaj več v prihodnje... :)

Postelja.
Ljubim tvoje toplo zavetje.
Ščitiš me pred mrazom noči,
Pod svojo odejo mi nudiš lep občutek
Varnosti.

Ljubim te.
Mnogo ljudi te pljuva.
Češ, da daješ potuho lenuhom.
Pogosto pa sami pozabljajo,
da če bi jim šef dal na izbiro, bi sami izbrali
Počitek.

Danes si mi še posebno blizu.
Nocoj, pa oh, nocoj.

Kostanj posebne sorte

Ne se smejat naslovu. Odsoten profesor za slovenščino. Dal nalogo, da je treba napisat vodeno interpretacijo. Pajade xD Evo ti sonet ;) 16.12. 2009

Sem videl čudo svojega plemena,
zaljubljenim ponujal je zavetje,
v njem se slišalo je ptičev petje,
je v vsem bil prvi svojega imena.

Se prvi zbudil 'z zimskega je spanja,
prvi vzdignil svoje roke v nebo,
s prsti nežno držal oblake za roko,
pri njem je vedno polno b'lo smejanja.

Nekoč prikradlo se je strašno klanje,
ki drevo mogočno okradlo je miru.
Kar oče seje, sin njegov požanje! 

Velikan je zdaj brez vsacega sladu,
po trgih sliši se samo jokanje,
brez kostanja vas prepolna je gladu.

Hvaležnost

No, tale je bla napisana na Arts campu, avgusta 09, na predvečer nastopa. Strong reflection times. Bil je pač english camp, zato nism razmišljov samo v slovenščini. =)

Na vsake svete čase se zgodi,
da srečaš dobre, srečne ljudi,
katerih ne obremenjuje družba,
katerim lajf ni samo služba.

I am happy for those places, times,
when all the world seems like it shines.
When there's no torture, war and pain,
when it feels like a warm September rain.

That time and place is now and here,
here you can't find a sorrow, tear,
you see just friends to whom you're dear.

You sing, you dance, have loads of fun,
you do not feel like want to run,
like with the big bad world you're done.

Kava

Tale je prvi sonet, vreden objave :) Napisan je bil nekje aprila, navdih pa je bla jutranja doza od Ane, ki mi je skomine delala še cel dan :)

O kava! Srečna, draga ti pijača!
Želja po tebi neizpeta,
rojeva stihe, pesmi, epe,
ti boljša si kot vsa jedača.

Ne mogel bi brez nje čez dan zdržati,
brez nje bi buden ne ostal,
ne mogel vsega bi od sebe dati,
hodeč živ zombi bi postal.

A z njo je vsak dan kot nebesa,
diši, dehti po sobi,
povsem prevzema nam telesa.

Zato takoj, ko me avtobus domov pripelje,
privoščil si bom dolgo, sladko kavo,
ki me naprej v ta lep dan popelje.