Heli

Ratatatata je prihrumela
izza gore nenavadna ptica.
Kakor da bi sama razumela
src dveh mladih, vnemajočih, klica. 

Po bližini, po ljubezni, strasti,

izletu v gore, na koncert, na morje. 

Nista vedela, da sta se znašla v pasti,

ko sta želela ptici veter krasti.

Nesel ju je veter ptice

iz primorske, vse do veselice.

Ko sta se končno spravila plesati,

sta si naposled upala priznati,

da je veter ptice razplamtel

ta ogenj, ki se je vnel takrat,

ko skupaj s ptico sta hotela

proti nebu, in visoko poletela. 

Zdaj gorita z vso silo;

vroče, divje, in uničujoče. 

Veter veje, kamor hoče

in ta ogenj s sabo bo vzel. 

In če je gorivo samo kos premoga,

ali pa cel afriški pragozd;

nafte celega sveta zaloga - 

Ne obžalujeta, da ogenj se je vnel,

Saj jima, vsaj nekaj časa,

dokler jima bo skupna trasa

na življenjski poti, bo samotni srci grel.